zg1925Pričujoča monografija izpod peresa upokojenega urednika športne redakcije Radia Koper – Capodistria Justa Ivanoviča govori o izolskih veslačih, sinovih ribičev, kmetov in delavcev. Govori o športnikih žuljavih rok, ki so v preteklosti, v 75-tih letih organiziranega veslanja v Izoli s svojimi uspehi častno zastopali barve svojega kluba, svojega mesta in predvsem svoje domovine. Dokazali so in dokazujejo, da smo pomorski narod, narod predan športu in prijateljstvu.

Izolski veslači so bili in so ambasadorji športa in prijateljstva med mladimi ljudmi. Doslej so osvojili številne zmage skorajda na vseh celinah, med katerimi pa jim je bila najbolj dragocena »zlata«, ki so jo osvojili leta 1928 na olimpijskih igrah v Amsterdamu.

Sicer pa je veslaški šport v Izoli preživljal tudi krize, navidezno nepremostljive, pa vendar ne tako hude, da bi, privrženci te panoge omagali.

Sprehod skozi zgodovino veslanja in njegov pomen

Zibelka modernih oblik športnega veslanja je Anglija, kjer so imeli prvo veslaško tekmovanje 1715. leta. Iz Anglije se je športno veslanje hitro razširilo na evropsko celino in v ZDA.

Posebne razsežnosti je dobilo leta 1892, ko so ustanovili mednarodno veslaško zvezo (»Federation Internationale des Societes d’Aviron) FISA. Jugoslavija je postala članica te zveze leta 1924, dve leti zatem, ko so v Ljubljani ustanovili VZJ. Seveda brez veslaških klubov zdajšnje Slovenske Istre, saj so bili tedaj pod Italijo.

Prvi klub v Jugoslaviji, kjer jih je bilo do njenega razsula (leta 1991) kakšnih 45, je bil ustanovljen leta 1924 v Zagrebu z imenom »Prvo hrvatsko veslačko in ribarsko društvo«.

Najstarejša mednarodna regata je bila velika kraljevska regata v Hanlevu blizu Londona leta 1872. 21 let kasneje je začela FISA prirejati evropska prvenstva, prvo svetovno prvenstvo pa so organizirali šele leta 1962 v Luzernu v švici, naslednje 1966. pa je bilo na Bledu.

Veslanje kot športna panoga zbira po vsem svetu mnogo mladine, ljudi srednje starosti, pa tudi tiste v starejših letih.

Površine jezer, rek in obal morja so polne naravnih lepot, svežega in čistega zraka, zato je veslanje v takem okolju za vsakogar privlačno. Tehnika veslanja je po svoje enostavna in se jo je lahko naučiti, kar je prav tako eden od razlogov, da je veslaški šport tako razvejan. Spada v tisto skupino športov, ki ugodno deluje na razvoj in ohranitev telesnih sposobnosti. Gibi veslačev v čolnu so zelo živahni – v gibanju so skoraj vse mišice, od popolne iztegnitve do popolnega skrčevanja lakti in nog, z zamahi trupa in predklona v zaklon in nasprotno. Napore v času veslanja uravnavamo lahko tako, da povečujemo ali zmanjšujemo energijo v zavesljaju in da podaljšujemo ali skrajšujemo trajanje veslanja. Zato je veslanje zelo razširjeno kot razvedrilo, pa tudi kot sredstvo za rekreacijo in izreden tekmovalni šport.

KAKO SE JE ZAčELO V IZOLI

Tvegano je natanko določiti čas prvih začetkov veslaškega športa v Izoli. Spomini na prve začetke so odšli s preminulimi, zapisi so skromni, vendar izročila povedo, da sta se tudi tu kot drugod po svetu razvijali dve obliki veslaškega športa:

– veslanje za razvedrilo ali aktivni počitek (rekreacijo) in

– veslanje kot tekmovalna oblika oziroma regatna tekmovanja.

Zapisi povedo, da se je začelo na obali razvijati veslanje ob koncu prejšnjega stoletja. V Kopru, denimo že leta 1880, za časa avstro-ogrske monarhije. Dve leti kasneje so imeli Koprčani že svoj veslaški klub »Circolo canotieri Libertas«. V Kopru lahko torej pričakujemo čez dve leti športni praznik, 100. letnico organiziranega veslanja. Koprski osmerec je leta 1910 na EP v ženevi osvojil prvo mesto in s tem priredil prvovrstno presenečenje.

Izolčani so z zavidanjem spremljali razmah in uspešnost veslanja pri svojih sosedih. Toda prva svetovna vojna jim je preprečila, da bi začeli organizirano veslanje tudi v Izoli.

Istra je pripadla Italiji. Pričelo se je obdobje fašizma, ki si je močno prizadeval združevati mlade v športu. Deležni so bili vsestranske podpore oblasti, z namenom dokazati svetu, da je to ozemlje neločljivi del Italije.

Začetki veslanja v Izoli so bili sprva skromni, primerno številu razpoložljivih čolnov. Z ‘vrhunskim’ veslanjem se je ukvarjalo od 8 do 12 tekmovalcev, drugi pa so poganjali vesla zgolj za rekreacijo. Vsekakor pa so bili že dani pogoji za ustanovitev veslaškega kluba v okviru društva »Societa nautica Pullino«. Združeval ni le veslače ampak tudi jadralce in plavalce.

Veslaški zanesenjaki: Dandri Dr. Giovanni, Degrassi Dr. Amatore, Depase Dr. Silvio, Drioli Nicolo, Drioli Luigi, Degrassi Cesare, Degrassi Anteo, Dudine Marco, Felluga Francesco, Hrusch Eduardo, Petronio Renato, Pertot Valerio, Ravalico Franco, Sartori Rodolfo, Viezzoli Giuseppe, Zamarin Antonio (vsi so bili v prvem klubskem odboru), Renato Petronio (bil je predsednik Pullina in prvi trener) so se 20. septembra 1925 zbrali na ustanovnem občnem zboru kluba. že pred tem so po Izoli razobesili ustrezne plakate, od katerih en izvod hrani Pokrajinski arhiv v Kopru, kjer imajo tudi prvi klubski statut.

20. septembra leta 2000 je torej minilo 75 let, odkar se je začelo organizirano veslanje v Izoli, od ustanovitve prvega veslaškega kluba, ki pa ni imel samo športnega obeležja. Imel je namreč tudi močno politično ozadje, kar nam zgovorno pove tudi to: pomorsko združenje Pullino (tekmovalci so imeli bele majice z modrim napisom) je namreč dobilo ime po vojaški ladji »Pullino« (njen kapitan je bil Nasario Sauro), ki je pri opravljanju vojaškega poslanstva v noči med 30. in 31. julijem 1916 nasedla na čeri otoka Galiola.

zg1930Uspehi in porazi

Izolčani ne bi bili Izolčani, če si ne bi na športnem področju prizadevali, da bi bili boljši od sosedov iz Kopra. Boj za prestiž je bil sprva težak, saj je bil koprski Libertas že utečen veslaški kolektiv, z daljšo tradicijo in tudi materialno bolje stoječ. Prvi tekmovalni nastop so Izolani imeli 18.7.1926 v Pulju v sposojeni yoli iz Pirana, zatem so kupili štiri rabljene čolne od tržaškega »Nettuna«.

Ob razvedrilu in rekreaciji, ki so ga tedaj našli Izolani v veslanju, so imeli v klubu še en moto; geslo Pullina je namreč bilo: »Danes z veslom, jutri s puško«. Glede na takšno usmerjenost so bili v Izoli čedalje bolj deležni vsestranske podpore italijanskih oblasti. še zlasti potem, ko so začeli na tekmovanjih dosegati velike uspehe. Zmagovalno pot so začeli leta 1927. ko so 15. avgusta zmagali s štirisedežno yolo na nacionalni olimpiadi v Comu in s podvigom na tako imenovanem »prvenstvu avandgardistične mladine« v Rimu.

S tem se je začela prva pot, pot do uspehov izolskega veslanja. Tako je bilo rekreativno veslanje potisnjeno v senco tekmovalnega; snovali so selekcije, med katerimi je najbolj izstopal moški četverec s krmarjem, t.j. posadka sestavljena iz sinov kmetov in ribičev, fantov, starih od 18 do 20 let, nekoliko starejši je bil le krmar, ki je bil hkrati trener omenjene ekipe.

Imena veslačev: V. Perentin (19 let), G. Deste (18), N. Vittori (18). G. Delise (21) in krmarja R. Petronia (Pirančan po rodu) ostajajo v zgodovini veslanja v Izoli zapisana z zlatimi črkami.

Olimpijski zmagovalci

Gre za ubrano posadko, ki je leta 1928 v Pallanzi osvojila naslov prvaka Italije. Njihova zmaga je imela toliko večjo težo, ker je tedaj premagala uradne evropske prvake, sovrstnike »CC Argus« (prvi 6:57, drugi 7:05,0) S tem so si Izolčani odprli pot na devete letne olimpijske igre, ki so bile od 28. 7 do 12. 8. v Amsterdamu. Tudi največji optimisti niso pričakovali kdove kako razveseljivih vesti iz Nizozemske, s prizorišča tekmovanj najboljših športnikov iz vseh koncev sveta. Toliko bolj, ker je posadka Pullina skupaj trenirala le tri leta. Toda izolski veslači so se pred odhodom na OI pripravljali izredno resno, požrtvovalno, vsakodnevno in tudi pred številnimi someščani do katerih so čutili svoj ‘dolg.’

Trud se je krepko izplačal. Ura merilcev ob regatni olimpijski progi v Amsterdamu je pokazala, da je izolski četverec, skupno jih je bilo enajst, priveslal na cilj v času 6:47,8 kot prvi – priborili so si olimpijsko zlato!

Pot do njega ni bila lahka. V polfinalu so Izolčani v svoji skupini osvojili prvo mesto pred švico, krono sposobnosti svoje posadke pa so postavili še v finalnem nastopu, ko so spet premagali švicarje (njihov čas 7:03,2).

Določeno vrednost omenjenemu uspehu izolskega četverca je dal tudi italijanski zeodovinar Giorgio Fattori, ki je v knjigi Canotagio zapisal: »četverec Pullina je najboljši, tehnično najbolj izurjen v svojem tekmovalnem razredu!« Podobne ocene so dajali tudi drugi dobri poznavalci tekmovalnega veslanja v svetu.

Sicer pa se povrnimo k olimpijskemu uspehu Izolčanov. Ob povratku v svoje mesto so bili »zlati« fantje deležni izjemnega in nepozabnega sprejema, lahko bi rekli dostojnega antičnim herojem. Na morsko obalo se je zgrnila množica Izolčanov, zatrobile so ladijske sirene, zazvonili so cerkveni zvonovi, ljudje so jih obmetavali s cvetjem… Veslaška federacija Italije pa jim je v znak zahvale za uspeh podarila še en čoln, četverec. S tem so bili dani pogoji za sestavo dodatne ekipe, še enega četverca iz tekmovalcev, ki so prej veslali v yoli. Tako so dobili olimpijski prvaki domačega konkurenta. Pravzaprav je prišlo do novo kombinirane posadke, v kateri sta kasneje veslala še Chicco in Fellengo.

Osvežitev, nova strategija, pot do novih uspehov

Kombinacija je bila posrečena. Leta 1929 je četverec zmagal na državnem prvenstvu v Pallanzi. S tem je bila premagana še zadnja stopnica za pot na evropski šampionat v Budgoscu na Poljskem (17. in 18. avgusta). To pot je posadka nastopila kot favorit. In to povsem upravičeno! V Izolo se je vrnila še z naslovom najboljšega četverca stare celine. 1930 so bili v Salu spet državni prvaki in prvi v Budimpešti.

Leto kasneje jih je čakala nova in še ena zahtevna preizkušnja v sosednjem Trstu, kjer je bila mednarodna regata, generalka pred OI, ki so bile (l. 1932) v Los Angelesu. Pravzaprav bi lahko rekli, da je bila tržaška regata »regata rivalstva« med četvercema Izole in Kopra. Zmagali so sicer Izolčani, vendar so Koprčani z drugim mestom dokazali, da so ‘enakovredni’ konkurenti.

Na pragu olimpijske preizkušnje je četverec Pullina osvojil še eno evropsko zlato lovoriko v Beogradu (4. 9.1932). Madžarom je pripadlo srebro, Jugoslovanom (posadki Krke iz šibenika) pa bron

zg1935S tem si zmagovalci, tako se v športu včasih dogaja, še niso zagotovili vize za nastop na OI. Kot kvalifikacija je veljalo državno prvenstvo v Stresi. Izolčani, očitno prepričani v nepremagljivost, so se po beograjskem šampionatu slabo pripravljali, tako so bili na prvenstvu Italije poraženi. Posadka Libertasa iz Kopra je izkoristila priložnost za osvojitev državnega naslova. Prišlo je do presenečenja in hkrati do zapleta.

Zmago na mednarodni regati v Trstu je poleg četverca Pullina zabeležila tudi ekipa yole

Poraženci iz Izole in nekateri dobri poznavalci kakovosti obeh ekip so namreč menili, da je bil uspeh Koprčanov zgolj naključje in da bi morali v Los Angeles veslači Pullina. Pod pritiskom javnosti VZI ni preostajalo nič drugega kot prirediti še eno, dodatno izločilno regato v Portorožu, ki naj pokaže, kdo je trenutno boljši. Izolčani so še enkrat morali seči v roke .svojim sosedom, zmagovalni ekipi iz Kopra. To je bil še en dokaz, da so bili Izolčani v krizi, pa čeprav jih je bilo veliko drugačnega mnenja, Toda veslaška zveza in Libertas v tretje nista popustila, tako da so na OI upravičeno odšli boljši veslači iz Kopra.

Med najboljšimi četverci na svetu Koprčani sicer niso zmagali, a so se kljub temu vrnili iz Los Angelesa zadovoljni, bogatejši za srebrno olimpijsko odličje. Prav malo so se zmenili za kritike, namenjene tako Libertasu kot tudi osrednji veslaški zvezi Italije. Privrženci veslanja, zlasti v Izoli, so namreč zatrjevali, da bi Pullino zanesljivo zmagal !? Bodi tako ali drugače, Izolčani so bili prisiljeni storiti vse, da bi njihov četverec znova prevzel primat. Rešitev so videli v spremembi ekipe, »prve« posadke, v novih upih: Valerio Perentin, Francesco Chicco, Nicola Vittori, vajeti krmila in trenerja so bile še naprej zaupane izkušenemu »veteranu«, veslaškemu virtuozu Renatu Petroniu.

Sprememba je bila očitno posrečena. Garaški treningi so se že v naslednjem letu bogato obrestovali. To so Izolčani dokazali s premočno zmago pred Libertasom na začetku tekmovalne sezone na kvalitetni mednarodni regati v Trstu, zatem na državnem prvenstvu v Neaplju (zmago so zasladili z bonboni, po katerih so nekateri dobili drisko) in ob zaključku tekmovalne sezone, na šampionatu v Budimpešti(25.27.8.1933) na katerem je Pullino osvojil še en naslov evropskih prvakov (Perentin, Chicco, Vittori, Deste, krm. Petronio).

Uspešno tekmovalno bero so imeli Izolčani tudi v letu 1934. Na prvenstvu v Castelgandolfu so osvojili že šesti naslov prvaka Italije; v Luzernu pa so premagali neposredne konkurente, Francoze in Jugoslovane, v boju za naslov evropskega prvaka. In to je bil praktično zadnji predvojni podvig izolskega četverca. To se je potrdilo leta 1935 na evropskem prvenstvu v Berlinu. Tam so doživeli poraz od severnjakov, Dancev in Nemcev; poraz, ki je pomenil slovo od uspehov na mednarodnem prizorišču.

V Pullinu je prišlo do malodušja. Veslanje je šlo rakovo pot; z njim so se ukvarjali le rekreativno. K temu je veliko prispevalo tudi to, da je začel Mussolini zbirati mladino za osvajalne pohode v Afriko in za bližajočo se drugo svetovno vojno. V izolskem veslanju so ostali le še »starci« in otroci, ki so imeli zadnji uradni nastop leta 1942 v Pallanzi. Mladinci so tam sicer osvojili prvo mesto, s tem pa je bila končana uspešna pot izolskega predvojnega veslanja in hkrati pot dejavnosti Pullina.

V vitrinah zmagovalnih lovorik (44 pokalov, 17 medalj, 13 plaket) »pokojnega« kluba se je začel nabirati prah: na trofejah četverca s krmarjem z OI, štirih evropskih prvenstev, osmih prvenstev Italije in petinpetdesetih mednarodnih regat. Ob tem pa velja dodati še dve zmagovalni lovoriki, ki so jih osvojili v yolah na državnih prvenstvih in nekaj žlahtne kovine iz.pomembnih domačih in mednarodnih regat.

Nenavadna formula za uspehe

 Vsak začetek je težak, za vsako dejavnost se je treba najprej naučiti abecedo in poštevanko, potrebno je ločevati zrnje od pleve, potrebno je veliko volje in samoodpovedovanja, kar je še posebej značilno za veslaški šport, panoge mišičastih športnikov. In tega Izolčanom ni manjkalo. Upoštevali so vsak dober nasvet. Ko je šlo za veslanje, so bistro spremljali sleherni gib, radi so kukali prek plota, še posebno k vzornikom na Tržaškem, kjer si je »ambasador« in trener izolskih veslačev Renato Petronio nabiral najosnovnejše izkušnje. Toda, kaj se je dalo napraviti, ko so ribiško-kmečki mladeniči imeli na voljo le yolo, čoln, s katerim si niso mogli privoščiti vrhunskega veslanja. No, tudi to je bilo nekaj za začetek. Toliko bolj, ker so spoznali, da imajo na voljo veliko krepkih veslačev. Da, vrsto živahnih mladeničev, kmečkih in ribiških sinov, ki so bili nabiti moči. Pa ne samo od garaškega dela v vinogradih, na njivah in od vleke ribiških mrež, ampak tudi od naporne hoje na kmečke površine, ki se strmo vzpenjajo v reber proti Baredom, šaredom in daleč stran proti Strunjanu.

Delovni dan teh fantov se je običajno začenjal ob zori, končal ob mraku. Vmes pa so mladeniči našli dovolj časa tudi za vadbo v svojem veslaškem klubu. Ta vadba se je za njih pravzaprav začela s tekom iz vinogradov do kluba ali s povratkom iz kluba do obdelovalnih, terasastih površin. Tako je bilo s kmečkimi fanti, podobno pa tudi z mladimi ribiči, ki so imeli še to prednost, da so bili vešči ravnati z vesli.

Na pot, ki jih je vodila k zmagam, v svetovni vrh, so dejansko krenili s svojevrstnimi treningi. Fantje so zavihali rokave, sedli v širokotrupno yolo in se postavili pred premec potniške ladje, ki je vozila iz Izole ali Pirana v Trst. Ubrano so zabrneli ladijski stroji, še bolj usklajeno pa so sledili zaveslaji krepkih mladeničev, upov Pullina. če so veslači zakasnili na trening, je kapitan potniške ladje čakal toliko časa, dokler ni bila veslaška ekipa pripravljena na start. Mladostna zagnanost in trdna volja za uspehe sta bili močnejši od tehnike, kajti izolski veslači so »vlekli« veliko hitreje od zasledovalne ladje.

Trud se je kmalu obrestoval, saj je bila njihova yola l. 1927 najboljša na državnem prvenstvu. Izolčani so si poleg zlatega obličja priveslali še nagrado, nov četverec.

Pred zahtevnejšimi nastopi je posadka poostrila vadbo, tako da so se (kot že zapisano) postavili pred potniško ladjo, nato pa so s pospešenimi zaveslaji »bežali« pred ladjo, kapitan jih je med vožnjo s sireno in zvoncem vzpodbujal pri zavesljajih, če pa so popuščali, se je nanje celo glasno hudoval.

Po olimpijskem uspehu v Amsterdamu so se razmere v klubu bistveno spremenile. Oblasti so začele veslačem nuditi denarno podporo, tako da tekmovalci niso bili poslej več odvisni zgolj od ulova rib in vinske letine. Vzporedno z življenjskimi razmerami so se bistveno spremenile tudi metode treningov. Veslači so si z nastopi na tujem nabirali novih izkušenj, čedalje več znanja pa je dobival tudi njihov trener. Tekmovalci so pridobivali moč na daljših progah, kot na primer: Izola—Trst, Izola—Tržič in Izola—Savudrija ter obratno. Tako so število zavesljajev v minuti povečali s 30 na 40»Bili so prvi v svetu, ki so zmagovali s takim visokim ritmom zavesljajev. Zakaj? Preprosto zato, ker so bili fantje izredno mladi, po rasti relativno nizki, lahki po teži in polni kondicije. Sicer pa je olimpijski četverec veslal v t.i. ortodoksnem slogu, ki je v glavnem vseboval krutost v ramenih in hrbtu ter globoke zaklone«, pripoveduje Miran Blažina, o katerem bomo pisali še kasneje.

zg1945Povojne razmere

S pripravo diktatorja Mussolinija na drugo svetovno vojno je zašla Italija v hudo gospodarsko krizo, ki so jo močno občutili tudi v izolskem veslaškem klubu. že leta 1935 so v prid rešitve veslaškega športa v Izoli celo razpisali državo loterijo (glavni dobitek je bil osebni avto Fiat-Balilla, cena srečke pa 2 liri), ki pa bistveno ni izboljšala položaja. Pred koncem vojne je imel Pullino zadnji uradni tekmovalni nastop na državnem prvenstvu v Padovi (od 10. do 13. septembra) leta 1942, na katerem so Izolčani zmagali v mladinskem četvercu »s« in osvojili drugo mesto v članskem četvercu.

Veslaška dejavnost v Izoli je bila obnovljena po koncu vojne, ko so ti kraji pripadli v sklop STO, kasneje k coni B. Tedanje razmere so se tod bistveno spremenile, ne samo za izolsko veslanje, ampak nasploh. Večina ljudi, veščih ribištva in pomorstva, se je v letih 1954-55 odselila hkrati pa je sledilo doseljevanje prebivalstva, ki si je tu našlo drugi dom in predvsem boljši zaslužek.

Po triletnem mrtvilu so v Izoli obnovili veslaško dejavnost. Septembra 1945 je Pullinov četverec nastopil na regati v Trstu, od koder se je vrnil še z eno zmagovalno lovoriko. Leta 1949 je pred izolskim veslaškim domom vihrala še stara klubska zastava, pa še ne na pol droga, čeprav so veslači v tem letu med Izolo in Koprom razbili svoj najboljši čoln, osmerec.

Pisali smo leto 1950, v katerem so klub preimenovali v »Pullino – Ampelea«. Sledila sta dva tekmovalna nastopa: v Pulju je četverec zmagal, ekipa yole pa je bila tretja. Posadka osmerca se je avgusta vrnila z Bleda z zmago.

15. maja naslednjega leta so klub znova preimenovali v veslaško pomorsko društvo Giovaani Delisse, po članu zmagovalnega četverca na olimpiadi v Amsterdamu. V novem klubu je bila združena celotna športna dejavnost v Izoli. Vodstvo kluba je bilo prepuščeno: Adrianu Stolfi, dr. Ferriu, Marcu Dudini, Emiliu Degrassiu, Nicoli Vittoriu, Giliantu Destu, Malvinu Stolfi (bil je trener), Aldu Colocciu in Giovanniu Benvenutiu. Od tekmovalnih dosežkov pod novo klubsko zastavo velja omeniti dve drugi mesti, ki jih je osvojil osmerec na regati na Bledu in v Celovcu.

Izolski veslači so bili bolj uspešni leta 1952, saj se je ekipa osmerca vrnila z zmagami z Dunaja, iz Opatije, z Bleda in iz Maribora. Podoben uspeh so ponovili tudi naslednje leto na Dunaju, Bledu in v šibeniku, kjer sicer niso zmagali, zadovoljni pa so bili tudi s srebrnimi trofejami.

štiriinpetdesetega so osvojili tri prva mesta in dve drugi na regati v Piranu, po eno zmago na regionalnem prvenstvu v Poreču, na regati v Novem mestu in na Bledu.

Z naslednjim letom se je za izolsko veslanje začelo pisati novo obdobje. »Pokojni« Pullino je dobil naslednika z enakim imenom 3. novembra 1960 v Trstu, kjer so odseljeni Italijani iz Izole znova obnovili dejavnost starega kluba, ki ima danes svoj sedež v sosednjih Miljah. Toda povrnimo se k nadaljevanju veslaške tradicije v naši Izoli. Leta 1955 so v Kopru priredili prvo okrajno veslaško regato, zatem pa še dve leti zapored v Portorožu. Prav tedaj pa je, zaradi odselitve prejšnjih veslačev, zašel veslaški šport v Piranu in Kopru v krizo. Ker se je aktivnost te panoge v Izoli nemoteno nadaljevala, so okrajno regato, ki je bila odprtega tipa, preselili v Izolo, bolje rečeno: ustalila se je v Izoli.

Nadeli so ji ime istrska regata. šlo je za posrečeno zamisel, ki je veliko prispevala k popularizaciji veslaškega športa , predvsem v Slovenski Istri. Takšna srečanja so bila namreč predvsem namenjena nastopom mladih tekmovalcev iz Kopra, Izole in Pirana.

Istrske regate so kasneje postale tradicionalne, od 1960 dalje pa so prerasle v elitne mednarodne prireditve, v najbolj množične veslaške manifestacije v Jugoslaviji; v manifestacije, ki povezujejo mlade športnike Slovenije in Hrvatske na eni in sosednje Italije na drugi strani. Sicer pa so doslej nastopili v Izoli že tudi Avstrijci, ponudbe pa so prihajale tudi iz čSSR in Zahodne Nemčije.

Tako lahko rečemo, da so istrske regate vzpostavile most sodelovanja športnikov različnih narodov in narodnosti, kar daje omenjenim prireditvam iz leta v leto še večjo težo.

zg1951Kakšne razsežnosti so dobile istrske regate, zgovorno pričajo že podatki o udeležbi v zadnjih petnajstih letih:

šTEVILO NASTOPAJOčIH NA ISTRSKIH VESLAšKIH REGATAH OD LETA 1965 DALJE:

TABELA

Opombe:

*Podatki neznani

**Tekmovanje izvedli na suhem, v ergometriji.

***Regato, zaradi slabega vremena, prekinili po 4 stratih

#Regata mine brez mednarodne udeležbe (politične razmere)

Priredil.: J. Ivanovič, december 2000

To bi bil nekakšen barometer uresničevanja prvotnih zamisli organizatorjev istrskih regat, ki bi morale dobiti ustrezno mesto tudi v turistični ponudbi, ne samo v Izoli, ampak tudi na obali v celoti. žal to ni tako, saj je bil Argo pri izvedbi teh prireditev v glavnem prepuščen sam sebi, največje koristi pa imajo seveda gostinci. To je brez dvoma dejstvo, o katerem bi morali razmisliti. Toliko bolj, če upoštevamo, da je v (zadnjih) petintridesetih istrskih regatah nastopilo skupno prek devet tisoč tekmovalcev in tekmovalk, pri čemer pa ni upoštevano število njihovih spremljevalcev, vodstev klubov in staršev nastopajočih veslačev. In če vemo, da je bilo to v glavnem v letih, ko je bila naša blaginja boljša, z bolj polnimi žepi in s vsaj desetkrat in morda še veliko večjim jugoslovanskim turističnim prostorom, je vsakršna drugačna primerjava z današnjimi razmerami odveč.

VK Izola, naslednik G. Delissea in predhodnik VK Argo

S tako imenovanim eksodusom, z odselitvijo Italijanov iz Izole se je tukajšnjemu veslanju sprva slabo pisalo. Odšli so izkušeni trenerji, odšla je večina veslačev in s tem tudi ime VPD G. Delisse

Dediščina ni bila velika a tudi mala ne. Ostala je tradicija, stara klubska delavnica za ribarnico na Velikem trgu in čolnarna ob plinarni (pred sedanjim TGšč), v kateri sta bili dve yoli, yola osmerec, trije gladki četverci (dva neuporabna) in dva osmerca, od katerih je bil uporaben le eden. Na srečo je ostal tudi z veslanjem »zastrupljen« Bruno Kovačič, tekmovalec prejšnjega kluba, ki je takoj vzpostavil stik z »novopečenimi« Izolčani vsemi, ki so pokazali nagnjenje veslaškemu športu. Zanj so se ogreli: Enio Agostini, Aleksander Blažina (znani planinec-alpinist) in njegov brat Miran Blažina.

Klub so preimenovali v VK IZOLA, ki je deloval pod tem imenom do leta 1958.

Najmočnejša sila v klubu je bil tedaj poleg Bruna Kovačiča »morski človek« Miran Blažina, ki je skrbel za denar, za čolne, za nove veslače, za nove prostore, bil je trener, skratka prva violina izolskega veslanja in Jože Cilenšek trener.

Tekmovalci sprva niso imeli zahtevnejših nastopov, saj so bili še brez izkušenj in v glavnem obremenjeni s fizičnim delom.

Od konca druge svetovne vojne do leta 1957, torej v dvanajstih letih, so veslači Izole na tekmovanjih osvojili 17 zmag, 13 drugih in 3 tretja mesta. Izkupiček je bil navidezno skromen in vendar dovolj velik, da je ugodno vplival na nadaljnje delo.

Do prelomnice je prišlo leta 1958, ko so veslaški zanesenjaki potrkali na prava vrata, na vrata direktorja tovarne Arigoni Franca Kara. Največ po njegovi zaslugi je vodstvo tovarne odstopilo veslačem skladišče slanih rib ob tovarniškem dvorišču, ob katerem domujejo veslači še danes. Seveda ob drugačnih pogojih, saj so se morali tedaj pridno prijeti udarniškega dela. Na pomoč so jim priskočili argovci, pa tudi Obnova (predhodnica današnjega Stavbenika) in tako so veslači prišli do treh pomembnih pridobitev: do čolnarne, obnovljenega pomola in nove klubske delavnice. V znak zahvale svojemu »botru« so na slavnostnem občnem zboru oktobra 1958 preimenovali VK Izola v VK ARGO (predsednik je bil Franc Tomšič).

zg1955To leto pravzaprav ni pomembno samo zaradi tega, ampak in predvsem tudi zato, ker so si v Postojnski ulici, kot smo že omenili, zgradili klubsko delavnico. SIavnostna otvoritev je bila 1. januarja 1959. V parku Arigoni so obnovili pomol in zgradili razkošno čolnarno, hangar za čolne, ki so ga odprli 1. maja 1959, in v katerem domujejo še danes. Takšne delovne zmage so vedno obeleževali z veslaškimi plesi. Lahko rečemo, da izolski veslači dolgujejo bivšemu kolektivu Arigoni. kasnejšemu Delamarisu, veliko. Veliko zato, ker bi bila njihova prizadevanja pri omenjenih gradnjah brezuspešna, če jih ne bi pri tem pred tolikimi leti podprl tudi delovni kolektiv Arigonia. Sicer pa veslači na to niso nikoli pozabili. Z Argovim grbom na dresih vsa leta častno zastopajo ime svojega »botra« in to ne samo v domovini, še prej v Jugoslaviji in v Evropi, temveč tudi na drugih celinah.

Povrnimo se v leto 1959, ko so se veslači poleg gradbenega zagona oprijeli tudi resnih treningov. Sledili so novi nastopi, nove zmage, porazi… V tem letu pravzaprav uspehi niso izostali, čeprav so tekmovalne dosežke potisnili v ozadje, poudarek pa dajali množičnosti. V njej so videli glavno orožje za lepšo prihodnost. Kljub takšni naravnanosti, so tekmovalno sezono sklenili uspešneje, kot so pričakovali.

To se je pokazalo že na republiškem prvenstvu na Bledu, na katerem so bili ekipno tretji; na mednarodni blejski regati pa so osvojili po eno drugo in tretje mesto. Sledila je pot v Celovec, na troboj Koroška-Trst- Slovenija. Naša republiška reprezentanca je skupno zmagala, zahvaljujoč prvemu mestu, ki ga je osvojil osmerec iz Izole. Tajnik VZS Behm iz Ljubljane je bil ob tem tako vesel, da se je od navdušenja pognal oblečen v jezero.

Krono že tako in tako uspešni sezoni so Izolani postavili na mladinskem državnem prvenstvu v Zadru. Kot zanimivost naj povemo, da so šli na dolgo pot brez denarja. Za prehrano so poskrbeli tako, da so vzeli s seboj vrečo moke, ki so jo v Zadru zamenjali za kruh.

Državne naslove so osvojili: Mira Novakova (zdaj živi v Trstu) v mladinskem ženskem enojcu, Luciano Dudine in Ivan Baričič v dvojnem dvojcu, za pravcat podvig pa je poskrbel tudi mladinski osmerec (Jadran Barut, Jože Bertoncelj, Karlo Krebelj, Silvo Juriševič, Lucijan Kleva, Armido Tul, Miladin Milutinovič, Stanko Kočevar in krm. Narcis Kodarin), ki ga je izuril, da tako rečemo, novo pečeni veslaški strokovnjakJože Cilenšek. Veselje Izolanov je bilo razumljivo, saj so triumfirali proti veliko bolj izkušenim veslačem zagrebške Mladosti (bili so glavni favoriti), splitskega Gusarja in Krke iz šibenika. Tudi ob tem uspehu se je ponovil dogodek iz Celovca, le s to razliko, da je to pot štrbunknil oblečen v morje Izolan Jože Bržan.

In še spomin na 1. maj: vsi argovci, vključno s člani uprave, so sedli v tekmovalne čolne in se podali na morski izlet s piknikom (sendvič z ameriškim sirom). »Morski mački« so se v starem osmercu potopili pri strunjanskem rtu. čeprav so bili med brodolomci tudi neplavalci, se je vse srečno končalo.

Blesteča pot ženskega četverca

Sledila je nova tekmovalna sezona. že takoj velja povedati, da ni bila za izolsko veslanje tako uspešna kot prejšnja. Tekmovalci so bili očitno preforsirani in to ne samo od tekmovanj, ampak tudi udarniškega dela pri gradnji svojih klubskih prostorov. Po drugi strani pa so argovci pošiljali v ogenj večino svojih posadk, tudi tistih, ki so bile manj izkušene. Potemtakem bi lahko rekli, da je bilo leta 1959 leto preizkušenj, ki so jim bila vodilo za vnaprej. Pa vendar ne moremo govoriti o tekmovalnem polomu, saj je ženski četverec s krm. (Desanka Sosič, Libera Bernetič, Milena žorž, Marica Leban in krm. Zlatka Poženel) zmagal na državnem prvenstvu. Ta uspeh jim je pravzaprav odprl pot na evropski šampionata, ki je bil v Poznanu na Poljskem. Tam je nastopila kombinirana posadka skupno z VK Subotica. Izolanke: Marica Leban (poročena Radman, zdaj živi v Splitu), Milena žora in krmarka Zlata Poženel (poročena v Hercegnovem v črni Gori) so se vrnile s Poljske s sedmini mestom, ustrezno njihovim tedanjim izkušnjam.

Zapisati je treba, da sta v tem letu športni redakciji Radia Koper in Slovenskega Jadrana (predhodnika Primorskih novic) izpeljali anketo za izbor športnika Primorske. V ženski konkurenci je ta naslov osvojilaMarica Leban.

Sicer pa je v tem letu naslov državne prvakinje osvojila tudi Mira Novakova v enojcu.

Naslov najboljšega četverca v Jugoslaviji so izolska dekleta osvojila tudi v letu 1960. Torej dovoljprepričljiv razlog, da so varovanke trenerja M. Blažine zastopale našo domovino tudi na naslednjem EP v Londonu. Zanimivo je, da so nastopile v sposojenem angleškem čolnu in z vesli Arga, ki so jih prebarvali v reprezentančna. Bile so boljše kot leto prej, saj so, upoštevaje dosežen čas, osvojile peto mesto. Dodajmo, da je v ekipi nastopila namesto Desanka Sosič (bila je rezerva) Mira Ipsa. Lahko bi rekli, da je bilo to leto v znamenju dominacije omenjenega ženskega četverca, posadke, ki skorajda ni poznala porazov.

če že govorimo o zmagah, ne smemo mimo tega, da je na državnem prvenstvu v Beogradu posegel po državnem naslovu še Ivo Lazar v članskem enojcu. Ta jugoslovanski šampionat je ostal v nepozabnem spominu veslačem tudi zaradi tega, ker so potovali v Beograd s kamionom. Na 637 kilometrov dolgi poti je bil kajpak potreben tudi počitek, ki so si ga morali privoščiti s spanjem na slami. Takšno vrsto počitka so si izbrali v Ljubljani (potovali so skupaj z veslači mariborskega Branika in Ljubljanske Savice), kjer so s tovornjaka odstranili klopi, na njihov mesto pa razprostrli slamo. Mimogrede: prve besede, ki so jih. izrekli gostitelji slovenskemu veslaškemu zastopstvu, so bile. »pa šta ste vi, športaši ili krmače?« (ali ste vi veslači ali svinje?)

Pustimo šalo ob stran in povejmo, da so argovci v tem letu nastopili še na eni mednarodni prireditvi, na reki Grunau v NDR. Tam je izolski osmerec za člane (Jadran Barut, Lucijan Kleva, Silvo Juriševič, Dušan Milutinovič, Luciano Dudine, Karlo Krebelj, Armido Tul Jure Juriševič krm. Aleksander. Grbec) trenerJože Cilenšek osvojil peto, četverec pa četrto mesto.

Pisali smo leto 1961, ko so odgovorni v občini spoznali, da se finančna pomoč Argu dobro obrestuje. Klubu so namenili 269.000 dinarjev dotacij, kar 150 odstotkov več kot leto prej. To je bilo v letu premoči na državnem prvenstvu. Od mednarodnih uspehov pa velja omeniti drugo mesto, ki ga je osvojil argov osmerec na mednarodni regati v Berlinu. Ta uspeh je prišel po čudnih potovalnih zapletih, saj je polovica ekipe pomotoma odpotovala z vlakom iz Berlina proti Stutgartu, druga pa proti Münchnu. Združili so se šele s pomočjo posredovanja policije in jugoslovanskega konzulata.

Tudi v tej tekmovalni sezoni je ženski četverec osvojil naslov najboljšega v Jugoslaviji. Poleg njih so postali državni prvaki (prvenstvo je bilo v Mariboru) še: Stanko Kočevar in Marijan Pavlič v dvojnem dvojcu, ženski četverec s krmarko za članice, Mira Novak v enojcu, ženski četverec »s« za članice zveznega razreda in dvojni dvojec za članice. Mladinci so imeli državno prvenstvo v Splitu, na katerem je bil prvi argov četverec s krmarjem, (Ivan Tul, Zorko Dežjot, Danilo Adamič krm. Aleksander Grbec) in tretje mesto četrverec za mladinke (Anamaria Domio, Laura Vascotto Anita Bologna, Maria Medoš krm. Anica Tul). To je bila torej še ena uspešna tekmovalna sezona. čeprav je prišlo v naslednjem letu do menjave generacije (Lazar je odšel študirat v Zagreb, veslači mladinskega četverca so odrajmali »služiti otaćbini«, večina iz mladinskega četverca pa je presedlala v člansko konkurenco) in je bila klubska blagajna prazna, fantje niso omagali. Uspešni niso bili tako kot prejšnja leto, saj so osvojili le en državni naslov in eno zmago na mednarodni regati v dvojcu s krm. Za člane (Lucijan Kleva, Sergio škorja in krm. Zorko Tul) in vendar je bilo to leto pomembno vsaj zaradi tega, ker so Izolani prvič po vojni prispevali tekmovalca za člansko državno reprezentanco. To sta bila Jadran Barut (in Lucijan Kleva kot rezerva), ki je nastopil v reprezentančnem osmercu Mornarja iz Splita.

Toliko o tekmovalnih dosežkih; temu ob rob pa velja dodati, da so si argovci v tem letu zgradili drseči ponton in betonske stopnice ob pomolu, s čimer so si omogočili lažji dostop s čolni na morsko gladino.

zg1958Krizno obdobje

Leta 1963 zaide veslanje v Izoli v precejšnjo krizo. Ne toliko zaradi denarnih težav, saj so imeli na voljo 978.000 din, pač pa kaže, da so preveč zanemarili delo z mladimi. Boljši čolni, bilo jih je malo, so bili v glavnem na razpolago perspektivnim ekipam, zato pa so morali nove kandidate za veslanje zavračati. Nekateri tekmovalci, ki so se vrnili od vojakov so obesili veslanje na klin, Ivo Lazar pa je bil še vedno v Zagrebu. Na državnem prvenstvu je Ivo drugo leto zapored osvojil prvo mesto v članskem enojcu, skupno z J. Borušo pa še v dvojnem dvojcu, vendar za barve tamkajšnje Trešnjevke. Klubska vrata Arga so bila v pred olimpijskim letu v glavnem zaprta. Tudi tega, kje je ključ klubskih prostorov, se ni vedelo. Lahko bi rekli, da je bilo stanje brezupno. Navidezno je bila izgubljena še ena bitka, ne pa tudi vojna.

Da ni prišlo do nepopravljivega poloma, je poskrbel Lino Grbec (v klubu je bil od leta 1954, najprej kot vajenec, kasneje kot čolnar), ki se je to leto vrnil iz JLA. Lahko bi rekli tik pred zdajci. Resno se je oprijel trenerstva z mladimi veslači in dela pri sanaciji plovil.

Med letoma 1962 in 1964 so bile vendarle opazne bistvene spremembe. Iz Zgareba se je n. pr. vrnil Ivo Lazar, vrstiti so se začeli novi uspehi. Ne sicer kdove kako veliki, pa vendar: Jadran Barut je bil l. 1963 v »zakupu« splitskega Mornarja. Od tu ga je pot vodila v reprezentančni osmerec (skupno s klubskim tovarišem Mandićem in z Blejci), ki je osvojila na EP v Kopenhagnu 4. mesto.

Sledilo je leto 1964, v katerem je bila zveznemu kapetanu Petru Klavori jadranova tekmovalna vrednost dobro poznana. Sredi leta pa je poklical na reprezentančne priprave še drugega argovca, Lucijana Klevo, ki je služil vojaški rok v športni četi JLA v Splitu. Oba Izolana je uvrstil v olimpijski kombinirani osmerec (skupaj z Blejčani: B. Klavoro, J. Bercetom, L. Coljo in V. Skalakom ter z veslači splitskega Mornarja: M. Mandićem, P. Martišićem in krm. ….. Balašem), ki so bili kandidati za nastop na OI v Tokiu. Prvi človek jugoslovanskega veslanja se pri izbiri posadke očitno ni zmotil, nasprotno. Ta osmerec je najprej nastopi na EP v Amsterdamu, na katerem je osvojil 3. mesto in bronasto medaljo. Priveslala sta si jo tudi izolska veslača Jadran in Lucijan, kar je največji povojni uspeh. S tem sta povrnila izolskemu veslanju nekdanjo slavo, hkrati pa tudi dokazala , da je posadka kot celota zrela za nastop na OI. Lucijan Kleva se največjega srečanja športnikov s vsega sveta v Tokiu spominja:

»Gostitelji so nas lepo sprejeli. če za trenutek odmislim naš tekmovalni nastop, sta mi najlepši vtis zapustila prižiganje olimpijskega ognja in izvrstna zmaga kenijskega maratonca Abebe Bikila, ki je bil tedaj vzor vsem športnikom. Sicer pa smo v deželi vzhajajočega sonca našli veliko novih prijateljev in to ne samo med veslači.

Za nastope v osmercih je bilo prijavljenih 18 ekip. V naši skupini smo imeli glavne favorite, ekipo ZR Nemčije. V predtekmovanju so nas premagali, tako da smo si zagotovili boj za odličja šele v polfinalnem nastopu. V sklepnem obračunu smo imeli neugodno, vetru izpostavljeno, prvo progo. Zmagali so Američani pred ZR Nemčijo, čSSR, medtem ko smo bili mi, Jugoslovani četrti. Ostali smo brez olimpijskega odličja, a kljub temu, ob neugodnewm 4. mestu, nadvse zadovoljni.«

Tako o olimpijskem nastopu. Ker pa smo že pri Klevi (rojenemu v Izoli leta 1942) in Barutu (rojen je v Nasircu pri Kozini leta 1940), velja dodati, da sta v razdobju 1962-1966 kot državna reprezentanta osvojilaokrog 30 medalj, med katerimi so jim najdražje tiste, ki sta si jih priveslala s tremi zmagami in dvema drugima mestoma na tekmovanjih v Luzernu

Drugi argovi tekmovalci in tekmovalke v olimpijskem letu niso dosegli vidnejših uspehov, saj so v glavnem nastopali na manj pomembnih regatah. Toda, načrtno delo se je nadaljevalo.

Nekoliko bolj izstopajoče tekmovalno leto je bilo 1965., v katerem je četverec »s« kot ekipa republiške reprezentance zmagal na troboju v Celovcu. Izolani so ekipno zmagali tudi na nočni regati v Rovinju in na Istrski regati. Kombinirana posadka dvojnega dvojca (S. Kočevar iz Arga in F. Peterman z Bleda) je branila barve Jugoslavije na mednarodni regati v Beogradu, na kateri je osvojila tretje mesto, po »bronu« pa je posegla tudi na mednarodnem tekmovanju v Karlsrühe (v ZRN), na tradicionalnem troboju reprezentanc Avstrije, Nemčije in Jugoslavije. Za pravcati podvig pa je poskrbel YU osmerec, v katerem je veslal tudiLucijan Kleva, saj je triumfalno zmagal. Ta posadka je nastopila tudi na nekaterih drugih svetovno uveljavljenih regatah: v Lyonu, Beogradu in Egiptu. Iz osmerca so na teh regatah sestavljali tudi ekipi četvercev, vse to pa je prispevalo, da so nanizali še nekaj zmag in tudi 2. mest.

Iz leta 1965 velja zlasti omeniti nastop L. Kleve na EP v Duisburgu v YU osmercu, ki sicer ni ponovil uspeh iz prejšnjega prvenstva, osvojili so 4. mesto, kar je še vedno odmevna uvrstitev. Kajti vedeti je treba, da so bila tedanja EP na ravni svetovnih, ker slednjih tedaj še ni bilo.

Državno prvenstvo v Jajcu Izolanom ni navrglo nobene zmage, pač pa eno tretje mesto, ki sta ga osvojila Lazar in Kočevar v dvojnem dvojcu. Argovci so bili vsekakor, gledano v celoti, uspešnejši na republiškem prvenstvu v Izoli, na katerem so pobrali ekipno zmago.

Ponovni uspeh na mednarodnem prizorišču je imel Argo v letu 1966. Lazar in Kočevar sta intenzivno trenirala (tudi pozimi) v dvojnem dvojcu že od prejšnje jeseni.

Lahko bi rekli, da je urnik njunih treningov oblikoval tudi njun delovni dan. Za njima je bilo na tisoče zavesljajev, več sto kilometrov preveslane morske gladine. Trud ni bil zaman, nasprotno, saj sta si s tako zavzetim delom priveslala vizo za nastop na drugem članskem svetovnem prvenstvu na Bledu, na katerem pa nista dosegla.večjega uspeha, bila sta enajsta, kar pa ne gre pripisati njuni nesposobnosti. Vadila sta namreč samo v matičnem klubu brez trenerja, poleg tega pa sta bila pretrenirana in zamorjena. Takrat, ko bi morala biti s formo v konici, bi jima najbolj ustrezal počitek. Na robe svet, torej.

V malem finalu svetovnega šampionata je nastopil tudi J. Barut , ki je prej skupno vadil in kasneje nastopil v kombiniranim reprezentančnem četvercu »brez« s sotekmovalci Bleda: Klavoro, Skalakom in Coljo.

Vsekakor pa je to leto pomenilo preporod za veslaški šport v Izoli. Lazar in Kočevar skorajda na vseh drugih tekmovanjih nista okusila poraza. Zmagala sta na državnem prvenstvu v Jajcu, mladinski četverec »s« je zmagal na blejski regati, Izolani so bili ekipno najboljši v Novem mestu na dolenjski regati (to je bil začetek »pogreba« za veslanje v dolenjski metropoli) in na republiškem prvenstvu v Mariboru. Osmerec je zmagal na troboju, osvojili so dve zmagi na regati v Beogradu in še dve na državnem prvenstvu v Jajcu.

Ti uspehi so imeli toliko večji pomen, ker je Argo dobil to leto za svojo celotno dejavnost le 28.000 dinarjev dotacij.

Največja kriza Arga in zmagoslavni pohod mladinskega osmerca

Leto 1967 je prineslo nova presenečenja in novo tekmovalno leto, v katerem se začela uspešna pot mladinskega »osmerca upov« (Z. Tul, L. Macarol, E. Brecelj, S. Vran, V. Kocjančič, V. Borut, E. Tuljak, S.Jug, krm.: M. Grbec, trener J. Barut), ki je zabeležil same zmage, z izjemo na prvomajski regati na Bledu, na kateri so bili drugi. Poglejmo, kod vse so bili najboljši:

zmagali so na istrski regati, na mednarodni regati na Bledu, na državnem prvenstvu v Bakru, na šesteroboju na Bledu, na troboju na Dunaju, medtem ko so bili na prvem odprtem evropske prvenstvu (neuradno svetovno prvenstvo) v Ratzeburgu v Zvezni republiki Nemčiji bronasti. Tik preden so prejeli zaslužena odličja so se s čolnom prevrnili, tako da so medalje dobili čisto premočeni, a nadvse navdušeni. Ti uspehi so bili tesno povezani tudi z imenom izkušenega veslača Jadrana Baruta, ki je v tem obdobju prestopil med trenerje Arga. Vsekakor pa ne zahvaljujoč boljšem materialnem stanju, saj so v klubu razpolagali le s 5.000 dinarji več kot leto prej.

Kako ugodno so vplivali uspehi na mlade, se je v Argu pokazalo na prelomnici leta 1967-1968, ko se je povečala množičnost, zlasti med naraščajniki, čeprav so jih morali nekaj zaradi skromnega števila čolnov celo zavrniti. V domeni Izolanov sta začeli v Argu trenirati tudi najboljši veslačici VK Nautilus Majda Prijonin Bojana Sosič. Ob teh dejstvih je kazalo, da bo šlo v novi sezoni vse kot namazano. žal ni bilo tako. Močno je zaškripalo v vodstvu kluba, v blagajno pa se je steklo v primerjavi s prejšnjim letom skoraj 16 tisočakov manj denarja, tako da je moral 9.000 dinarjev dolga pokriti OSS. Prišlo je celo tako daleč, da je odstopil predsednik kluba Miran Blažina (zamenjal ga je Ljubo Krstić). Miran je imel nedvomno največ zaslug za razmah povojnega veslanja v Izoli. Da bi bila mera krize zvrhana, je nastopil SOS za klubsko delavnico, svoj odstop pa je najavil tudi trener J. Barut. Spričo takšnega stanja, je bila tudi tekmovalna bera dokaj skromna.

čast Izolanov je rešil le mladinski osmerec, ki je zmagal na državnem prvenstvu v Jajcu (V. Barut, L.Macarol, E.Brecelj, N. Ruzier, M. Domio, D. Božič, E. Chelleri, S.Vran, krm.: B. Drole). Argova vitrina zmagovalnih lovorik je postala tako bogatejša še za eno dragoceno trofejo, žal pa je bil to hkrati tudi zadnji podvig »osmerca upov«, izvrstno ubrane deveterice mladeničev, ki bi ob ustreznih pogojih lahko dosegli evropsko ali celo svetovno raven. Za status quo niso bili krivi tekmovalci, pač pa tedanje stanje v matičnem klubu, ki jim je ob prazni blagajni lahko omogočilo nastope zgolj na domačih, manj pomembnih regatah. To je bila zares velika škoda, morda ena največjih v desetletju. že tako in tako zgoščeni oblaki nad Argom, še zlasti nad posadko osmerca, so se še bolj zgostili, kajti večina izmed tekmovalcev je zamenjala vesla z novimi, nepriljubljenimi suknjiči; treninge so za poldrugo leto zamenjali z vojaškim urjenjem. Morda je imel pri tem največ sreče Ljubo Macarol ki se je znašel v športni četi JLA v Splitu. Zakaj srečo? 0 tem malo kasneje.

Povrnimo se k razmeram v Argu. Omenjeno kritično stanje v klubu je poslabšal še en dogodek. Zlikovci so vdrli v prostore izolskih veslačev in pri tem povzročili za kakšnih 5.000 dinarjev škode. če bi se pri tem vlomilci zgolj okoristili, bi človek njihovo početje do neke mere še razumel, žal pa so se znašali nad opremo in nad vsem, kar jim je prišlo pod roke.

Tudi to pot argovci niso klonili. želeli so se spet postaviti na noge, uspelo pa jim ni veliko. Prizadevali so si, da bi na istrske regate pritegnili tudi veslače iz avstrijske Koroške in čSSR, ostalo pa je le pri željah. Dvanajst tisočakov, kolikor se je zbralo v klubski blagajni, je zadostovalo zgolj za najnujnejše potrebe in predvsem za vračanje dolgov. 0 nabavi kakšnega čolna ni bilo misliti. Kljub takšnemu stanju, so vseeno uspeli izpeljati republiško prvenstvo, ki jim je navrglo pet zmag posadk. Peterica izmed članov Arga pa je v tem letu prejela priznanje ZTK Izola. šlo je za skromno, simbolično priznanje odgovornih, ki so se tako želeli vsaj delno oddolžiti za prizadevanja teh marljivih športnikov žuljavih rok.

Ljubo Macarol je tedaj že dobro ravnal z orožjem, ves svoj prosti čas pa je preživel v športni četi, v tekmovalnem čolnu. Njegovo vojaško življenje je oblikovalo veslanje. Znojil se je v četvercu. In ne zaman! Kot član jugoslovanskega četverca je nastopil leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Kanadi. V domovino se je vrnil s trinajstim mestom. V športni četi JLA je bil tudi leta 1971, ko je presedlal v dvojec »s« in dvojec »brez« (skupno z Blaškovičem). V obeh konkurencah je bil na državnem prvenstvu na Bledu prvi, medtem ko je v kombiniranem osmercu nastopil tudi na evropskem prvenstvu Köbenhavnu na Danskem, kjer je osvojil 13. mesto.

Povrnimo se v leto 1970, ko se je za izolsko veslanje naposled začelo obračati na bolje. Sicer skromne spremembe, pa vendarle omembe vredne.

Treninge sta vodila Marijan Pavlič in Lucijan Kleva. Predsedniške vajeti kluba je prevzel Slavko Demšar (preminil leta 1975), človek, ki je vedno našel pravo pot iz zagate. Argovcem je iz klubuka iskočil zajček kot naročen za razmere, v kakršnih je bil tedaj klub. Demšar je vseskozi poudarjal: »Bodite strpni, ne vržite puške v koruzo, še bodo prišli lepi časi…« Prišlo je sicer do osvežitve v upravi kluba, ne pa tudi do bistvenih uspehov na tekmovanjih. Rane iz preteklosti so se počasi celile, čeprav je bilo na voljo nekaj več denarja.

Pot k ponovnim uspehom je bila možna le z osvežitvami, s pomladitvijo ekip. Prvi pozitivni premiki so se pokazali šele proti koncu sezone. Izolani so bili organizatorji tradicionalnega mladinskega troboja, na katerem je slavila reprezentanca Slovenije, največ po zaslugi Argovih veslačev.

zg1964K vrhu mladi rod

V zimske priprave za naslednjo tekmovalno sezono se je vključilo nekaj mladih. Delali so pospešeno, zjutraj in popoldne. Ekipe so se menjavale v čolnih, največ pa so obetali mladinci četverca s krmarjem, ki so vadili skupaj skoraj že dobro leto. Tudi druge ekipe so se kvalitetno bistveno popravile. V Argu je spet zasijalo sonce, ne samo nad domačimi vodami, ampak nasploh. Vrstili so se nastopi, uspehi, vedro razpoloženje.

Izolani so se vrnili kot ekipni zmagovalci z mednarodne regate na Vrbskem jezeru in z republiškega prvenstva, kjer so bili skupni zmagovalci, najboljši med mladinci in mladinkami, ter med članicami. Primat Slovenije se je znova vrnil na obalo, v ribiško in veslaško Izolo. Najperspektivnejša posadka, mladinski četverec »s« (Marijan Baruca, Igor Križmančič, željko Jurcola, Aleksande Stanič, krm. Marijan Rener), je zmagal na mednarodni regati na Bledu. Argovci so bili ekipno drugi na reški regati, na kateri so zabeležili tudi dve posamični zmagi. Mladinski dvojec je bil prvi na šesteroboju v Celovcu. To ni bilo samo leto vrste uspehov, ampak tudi leto strmega vzpona že omenjenega četverca: J. Barut in L. Macarola sta bila med kandidati za nastop na OI v Műnchnu. žal sta morala vaditi v sposojenem čolnu, pa tudi ujela se nista najbolje, zato sta ostala doma. če seštejemo aktivnost izolskih veslačev v letu 1971, dobimo naslednjo sliko: v klubu je bilo 157 tekmovalcev (od tega 22 žensk), to je bila šestina vseh članov, kolikor jih je bilo tedaj v desetih športnih klubih v Izoli. Kar 95 odstotkov argovcev je bilo mladincev, 17 izmed njih pa jih je obleklo dres z republiškim grbom; Izolani, skupno 67, so nastopili na desetih regatah, na katerih so osvojili 19 prvih, 21 drugih mest in še nekaj tretjih mest zraven. To je v veliki meri prispevalo, da je Argo v tem letu prejel republiško priznanje Bloudkovo plaketo. V obrazložitvi je bilo med drugim zapisano:

»VK Argo je v zadnjih desetih letih osvojil 37 naslovov državnih in več kot 80 naslovov republiških prvakov… v zadnjih trinajstih letih je 115 mladincev Arga uspešno nastopalo na trobojih Slovenija- Koroška-J. Krajina.

Osnovno vodilo pri delu kluba.sta množičnost in delo z mladino. Prav zaradi tega uživa Argo velik ugled v svoji ožji in širši družbeni sredini.«

Pot do še večjih uspehov, do še večjega vzpona veslaškega športa v Izoli so argovci videli v izgradnji zimske veslarne. Idejo sta moralno podprla ZTK in OK SZDL, vendar dalj od zasutja zaliva v parku Arigoni ni prišlo. Na uresničitev zamisli je bilo treba počakati skoraj še desetletje. Zalogaj je bil tedaj le prevelik, četudi je bilo klubu na voljo kar petkrat več denarja kot leta 1970. Ob pravem času in na pravem mestu se je znašel pravi človek! Vsestranski preobrat razmer v izolskem veslanju je naletel na ugoden odmev tako v občini kot tudi pri VZS, ki si prej zaradi krize Arga ni preveč sivila las. V letu 1972 je republiška veslaška zveza le spoznala, da velja izolskemu klubu dati priznanje. Kot najboljšemu kolektivu v Sloveniji so jim podelili diplomo in 5 tisočakov za nagrado.

Ta denar so Izolani primaknili k namensko privarčevanim sredstvom, dodali še nekaj na novo prilitega denarja, ravno dovolj za nabavo dveh novih čolnov. Tako jim ni bilo treba več zavračati mladih začetnikov. Prišlo jih je skoraj 60, ki so si želeli rezati peneče brazde. Znova se je povečalo število aktivnih tekmovalcev, med katerimi pa je bila še vedno najboljša posadka mladinskega četverca »s« (Križmančič, Stanič, BarucaJurcola, krm. Rener, trener M. Pavlič).

Ta posadka je zmagala na regati v Pulju (Argo je bil ekipno drugi), na prvomajski in mednarodni regati na Bledu (tam so dobili vizo za nastop na SP v Milanu), v četvercu »brez« so bili prvi na šesteroboju v Trstu. Argovci so bili ekipno drugi na reški regati, na državnem mladinskem prvenstvu v Beogradu pa so osvojili naslov prvaka v četvercu »s«.

Ta ekipa (Baruca, Kriiinučič, Stanič, Jurcola in krm. Rener) je na svetovnem šampionatu dosegla med 34 čolni dvanajsto mesto. Nekateri so sicer pričakovali boljšo uvrstitev, vendar je treba povedati, da je imela izolska posadka izredno kratke priprave, saj je izvedela, da odpotuje v Milan le 10 dni prej. Za nameček pa so morali veslači jesti, kar jim je prišlo pod roko, ker je hotelsko osebje, kjer so bili nastanjeni, stavkalo. Argovci so svojo premoč v slovenskem veslanju dokazali tudi na republiškem prvenstvu, ki je bilo v Izoli. Osvojili so vse ekipne naslove in vrsto prvih mest med posadkami.

Tako uspešni sezoni tekmovalcev sta brez dvoma veliko prispevala njihova trenerja. M. Pavlič in L. Kleva.

Na republiški ravni so Argove posadke dominirale tudi v naslednji tekmovalni sezoni. S prvenstva Slovenije, iz Maribora, so se znova vrnili s kopico naslovov in s skupno ekipno zmago kot zmagovalci med člani, članicami ter mladinkami in z osmimi prvimi mesti posadk. Sicer pa so ugled slovenskega veslanja vnovič reševali na mladinskem šesteroboju. Posadka mladinskega dvojca »s« (G. Grgeta, A. Stanič in krm.M. Sajinčič) je na omenjenem šesteroboju osvojila prvo mesto, to je bila njihova deveta zaporedna zmaga v sezoni. Tako ni bilo več dvoma, katera posadka naj zastopa Jugoslavijo na mladinskem svetovnem prvenstvu v Nottinghamu (Anglija). Izolčana sta z osvojenim šestim mestom opravičila zaupanje, saj sta bila najbolje uvrščena med jugoslovanskimi posadkami

Jubilejno prvenstvo Jugoslavije ob 50-letnici VZJ v Zatonu pri šibeniku je bilo spet v znamenju premoči izolskega dvojca. K njihovemu prvemu mestu (že trinajsto v sezoni) so argovci dodali še po tri druga in tri tretja mesta. S takšnim uspehom se niso mogle pohvaliti vse posadke iz Slovenije skupaj.

V tem letu so argovci nasploh močno obogatili zbirko lovorik. Zabeležili so ekipno zmago še na mednarodni regati v Trstu, osvojili sodrugi mesti v ekipni konkurenci ha Reki in v Rovinju, dvojec je »zalil« zmagovalno lovoriko na prvomajski mednarodni regati na Bledu, na Reki in tudi v Brnu. Na Reki sta zmagi zabeležila tudi dvojca v konkurenci članov in članic. V tem letu je kar 14 članov Arga zastopalo republiške barve.

Sezona poskusov

Sledilo je leto 1974, leto ekipnih sprememb. Mladinski četverec je »presedlal« med člane. Igor Križmaničič in Marjan Antončič sta nastopala v dvojcu »brez«. Takšne spremembe, bolje rečeno preizkusi, niso prinesli kdove kako velikih dosežkov. V domeni dvojca so bila navadno druga mesta. Z nastopa na državnem prvenstvu v Beogradu so se Izolani vrnili s tremi srebrnimi odličiji, z ekipnim drugim mestom s puljske regate, s tretjim iz Trsta (5 posamičnih zmag), na Reki so bili ekipno drugi (4 posamične zmage). Ob tem velja omeniti zmago dvojca na mednarodni regati na Reki in na šesteroboju v Celovcu (edina za Slovenijo), pa dve drugi in dve tretji mesti na prvomajski regati na Bledu (za ZRN). Nekaj »srebra in zlata« pa so prinesli tudi z drugih nastopov.

Barve državne reprezentance so zastopali: Gino Grgeta, Bruno Puhar, Aleksander Stanič in Orjano Ukota,ki so osvojili na svetovnem prvenstvu v Ratzeburgu (ZRN) 12. mesto v četvercu. Ta nastop bo ostal v neprijetnem spominu Orjanu Ukoti, saj se je pred povratkom izgubil. Ker sta vozila jugoslovanske tekmovalce dva kombija, so odsotnost Ukote opazili šele med potjo. Po zapletenih poizvedovanjih (prek policije in prirediteljev) so se vrnili po »izgubljenca« po 40 kilometrih vožnje.

In kako je bilo na slovenskem prvenstvu? štiri ekipne in dvanajst zmag čolnov pove vse. Sicer pa je v tem letu barve slovenske reprezentance branilo 16 Argovih tekmovalcev.

Do tu torej brez težav, žal je za Argo prišlo v tem letu tudi do velikega problema. že tako razrahljano zdravje predsednika kluba S. Demšarja se je precej poslabšalo. Kljub temu je vse svoje moči posvečal svojemu Argu. Zaradi bolezni je prosil za razrešnico. želji so izolski veslači ugodili, a ga hkrati izvolili za častnega predsednika, medtem ko so bile vajeti vodstva kluba prepuščene Andreini Kirn, bivši veslačici Arga.

S. Demšar je sicer dočakal jubilejno, praznično leto, v katerem pa se je žal končala tudi njegova plodna življenjska pot, s katero je bilo tesno povezano veslanje Arga zadnjih let in tudi izolskega športa nasploh. Za svoje nesebično delo je Demšar prejel Bloudkovo nagrado in Lucijan Kleva Bloudkovo plaketo, argovci pa v spomin na njega uvajajo v spored istrskih regat tudi discipline za »Demšarjev memorial« v pionirskih konkurencah.

Pol stoletja organiziranega veslanja

Izolski veslači so stopili v leto, ko je bilo za njimi pet desetletij organizirane dejavnosti. Za njimi je bilo pol stoletja uspehov in tudi težav. Tekmovalni dosežki so bili tisti, na podlagi katerih so ponesli ime Izole na več celin.

Kot da bi hoteli argovci svojemu prazničnemu letu dati kar se da slavnostno obeležje, so začeli v jubilejnem letu znova dosegati zmage in uspehe. še posebno velja omeniti sedmo mesto mladinskega dvojca »s«(Aleksander Stanič, Egidij Krajcar krm. Bonassisi), ki so ga osvojili (v izposojenem čolnu) na SP v Monrtrealu v Kanadi. Pot prek velike luže so jim omogočili številni prejšnji uspehi, med temi osvojen naslov državnih prvakov. Zmagali so tudi na mednarodni regati na Bledu (s krm. Jazbinškom, to je bila edina zmaga za Slovenijo) in na šesteroboju.

V posmeh vsem tistim, ki so na začetku sezone menili, da gre izolsko veslanje spet rakovo pot, so se argovci odlično odrezali tudi na republiškem prvenstvu, bilo je v Izoli, na katerem so posadke zmagale kar trinajstkrat in petkrat v ekipnih razvrstitvah. Osem argovcev je v tem letu zastopalo barve jugoslovanske in republiške reprezentance. Vsem uspehom navzlic pa se niso uspeli otresti finančnih težav. Argo je v novo tekmovalno sezono stopil z novimi veslači, saj je bila za njimi spet menjava generacije. Kljub temu so na 13 regatah zmagali kar 39 krat. Pa vendar lahko rečemo, da ni bilo leto 1976 preveč uspešno. Nekajletno premoč v republiškem merilu so jim prevzeli sosedje iz Kopra, veslači Nautilusa, ki so v tem letu močno napredovali. Izolani so skomignili z rameni in v isti sapi dodajali, da je takšen preobrat za njih koristen, saj so v njem videli nov izziv za še zanimivejše medsebojne obračune.

Prvomajski nastop na regati na Bledu je Izolanom navrgel tri medalje (nobene zmagovalne). Ali je bil to razlog, da je izolske veslače zatem obiskal kapetan zvezne reprezentance prof. Jože Ropret, tega ne vemo. Vsekakor pa je bil to znak, da težave Arga spremlja tudi v VZJ. Pravimo težav in vendar ne tako velikih, da si ne bi veslači z udarniškim delom krepko preuredili slačilnice, sanitarije, pisarni in čolnarno.V letu 1977 so se razmere bistveno spremenile. Klubske prostore so temeljito prenovili, bistveno pa se je popravila tudi kvaliteta posadk. Ekipna zmaga na republiškem prvenstvu v Mariboru, prvo mesto za ženski dvojni dvojec na mednarodni regati v Beljaku, pa dve drugi in tretji mesti na državnem prvenstvu, ekipna zmaga žensk in pet prvih mest čolnov na istrski regati, to je bil glavni izkupiček Arga na tekmovanjih v tej sezoni. Predsedniško mesto v klubu je prevzel Janez Jug, ki se ne spozna samo na veslanje, ampak in predvsem tudi na številke, ki so v takšnem kolektivu velikokrat tudi pomembne.

V naslednji sezoni Izolani sicer niso blesteli, a tudi razočarali ne. V ospredje so stopili mladi tekmovalci. To samo potrjuje, da je bila odločitev prejšnjega leta o menjavi generacije dobro pretehtana. Sezono so uspešno začeli z ekipno zmago na zimski regati v Limskem kanalu in z drugim mestom na regati v Pulju. Tudi nastop prvega maja na Bledu je dobro uspel. še posebno za pionirja Jakina, ki je bil v enojcu najhitrejši. Republiško prvenstvo je Izolanom navrglo 6 zmag; na državnem prvenstvu pa so posegli po enem drugem in enem tretjem mestu. Na šesteroboju v Trstu se je slovenska reprezentanca znova dokopala primata, za katerega pa so največ znoja prelili argovci, saj je za barve republiške reprezentance nastopilo kar 8 ekip iz Izole. Da niso bili omenjeni uspehi zgolj naključni, potrjuje tudi to, da so osvojili ekipno prvo mesto v ženski konkurenci in 9 posamičnih zmag na kvarnersko-goranski regati v Lokvah.

zg1971Dočakali slavnostni trenutek

Dolgoletne želje številnih generacij veslaškega športa v Izoli so se začele uresničevati šele v letu 1979.

Ob občinskem prazniku 11. julija je namreč predsednik občinske skupščine Bruno Podreka položil temeljni kamen za zimsko veslarno, ki naj nebi bila izrednega pomena samo za Argo in veslanje na obali, ampak tudi za vso Slovenijo, saj naj bi kasneje Izola prerasla v republiški veslaški center. S tem pa bi bili dani tudi vsi pogoji, da bi se v naše ribiško mesto preselila še VZS. To niso zgolj želje in utvare, ampak samo še eno priznanje, ki si ga izolsko veslanje zasluži.

Eno izmed takšnih priznanj je športu številka ena v Izoli dala v tem letu tudi vsa primorska športna javnost, ki je za športnika leta 79 proglasila Enza Kocjančiča, mladega veslača Arga, ki je v kombiniranem dvojnem dvojecu (skupaj z Zadrčanom Jukičem) osvojil četrto mesto (medalja jima je ušla za 58 stotin sekunde) na mladinskem svetovnem prvenstvu v Moskvi, na balkanskem šampionatu pa sta bila bronasta. Poleg teh dveh podvigov je Enzo osvojil tudi republiški naslov v enojcu za mladince, na prvenstvu Jugoslavije pa je bil drugi. Lovorika »športnik Primorske 79« je šla v prave roke. In po tako številnih uspehih je Enzo zdaj obesil vesla na klin, kar je velika škoda.

Sicer pa je v tem letu zabeležil nadvse pomembne uspeh še četverec »brez« (M. Kocjančič, M. Sajinčič, V.Krulčič, S. Petretič), ki je na neuradnem svetovnem prvenstvu za lahke veslače na Bledu pristal na desetem mestu. Ta ekipa je posegla tudi po naslovu prvaka Jugoslavije (argovci so osvojili še dve tretji mesti), medtem ko je bila na močni mednarodni regati v Luzernu četrta.

Republiško prvenstvo so Izolani končali z dvema ekipnima zmagama. V tej tekmovalni sezoni je peterica argovcev nastopila v državni, sedmerica pa v republiški reprezentanci.

Izola je za priprave izolskih veslačev namensko prispevala 29.400 din, ki so se očitno dobro obrestovali. žal pa na to prevečkrat pozabljamo.

Ob 55-letnici veslanja v Izoli je bilo športno praznično, zato tudi v javnosti nekoliko bolj odmevno. Tudi zato, ker koprske Primorske novice objavijo podlistek izpod peresa Justa Ivanoviča, ki ga od tu dalje omenjeni pisec tudi dopolnjuje.

Jubileju primerno niso dosežene tudi opazne tekmovalne uvrstitve. V članski državni reprezentanci ne nastopi nobeden od izolskih veslačev, kar je v olimpijskem letu (Moskva) toliko bolj opazno. Zlasti zato, ker na teh OI Jugoslovani osvojijo dve kolajni. Tako se argovci tolažijo s tremi osvojenimi naslovi DP in štirimi iz RP, vse v mladinski konkurenci.

Toda, vse je podrejeno gradnji nove zimske veslarne in tako so tekmovalni uspehi malce odrinjeni na stranski tir.

Gradbeni zagon pri gradnji veslarne je mimo, kajti mladež je z velikim veseljem prestopila prag desetletja težko pričakovanega objekta, ki naj bi pomenil revolucionarni preobrat veslanja in to ne samo v Izoli, ampak v obalnih klubih nasploh. Ob veliki pridobitvi mine DP v Beogradu brez nastopa Izolanov. Tudi na RP so skoraj neopazni, zmagajo le v +4. Zato je razumljivo, kako to, da so posegli po eni samcati zmagi tudi na domači, tradicionalni Istrski regati.

Na dlani je, da je to leto po tekmovalni plati eno slabših, če že ne najslabših doslej. Vendar so v klubu opravičeno presenečeni, ko na Bledu proslavijo pol stoletja tamkajšnjega veslanja. Ob tem jubileju namreč delijo številna priznanja veslaškim delavcem iz raznih krajev YU, vendar nobenemu od klubov iz S. Istre, češ:»niso imeli zastopnikov na mednarodni regati in na 6-boju,« ki so ob omenjenem jubileju tekmovali na Bledu. Težko razumljiva razlaga, ni kaj!

Naslednje leto ne prinese bistvenega napredka, kajti trije osvojeni naslovi RP so za klub s tako veliko tradicijo resnično pravi drobiž.

Devetnajstotriinosemdesetega se tekmovalno uboštvo precej spremeni, še najbolj na tradicionalnih regatah, na katerih Izolani odnesejo dober ducat zmag. Zatonska ekspedicija na DP v Zatonu se kar dobro odreže, z nekaj opaznimi dosežki, še največ uspeha pa doseže mladinski +2 z odmevno zmago. Argo se vrne z eno zmago tudi iz RP. Za hvale vreden uspeh poskrbijo Izolani tudi tik pred koncem tekmovalne sezone, ko se njihova posadka +2 za mladince (Aleš Pekolj-Bojan čehovin in krm. Matjaž Dujc) vrne z BP s srebrno kolajno, s prvo lovoriko takšnega sjaja, osvojeno na BP.

Veliko manj uspešna je naslednja tekmovalna sezona, v kateri še naprej kvalitetno izstopa mladinski +2, ki sicer ne poseže ne po republiških ali državnih naslovih, si pa pribori pravico nastopa na SP, na katerem osvojijo komaj 10. mesto, manj od pričakovanj!

Na srečo sledi leto 1985, ko slavi Argo 60-letnico delovanja kluba. Obeležijo ga z organizacijo RP, na katerem osvojijo 4 prva mesta, za nameček pa se z dvema zmagama vrnejo tudi z DP in to v mladinskih konkurencah. Nastop njihovega +4 na MSP v Brandenburgu se konča dokaj uspešno, z zmago v malem finalu, torej na 7. stopnički, ta posadka pa za malo zgreši medaljo na BP. V tej posadki, ki še veliko obeta, veslajo: I. Butinar, D. Dobrilovič, E. Babič, E. Boškin, in krm. P. Požrl. Jubilejno leto izolski VK obogati še s kopico zmag na nekaterih mednarodnih in domačih regatah.

Zunaj tekmovalnih porog je v naslednjem letu vredno omeniti zlato značko, ki jo izolski klub dobi od ZTK Jugoslavije. Dobi jo zasluženo, vendar malce pozno! Na glede na takšno pripombo, se argovci ne dajo, osvojijo tri zmage na RP, enkrat posežejo po naslovu DP (v 2xx za m-ke), tu pa osvojijo še dve medalji. Sicer pa to leto v veslaški Istri vse mineva ob zelo uspešnih nastopih koprskega –2, veslačev Borisa črnaca in Matjaža Klančarja.

Sedeminosemdesetega izolski veslači preživijo komaj opazno, brez tekmovalnih presenečenj. Pravzaprav ob občudovanju izjemne zagnanosti in uspešne tekmovalne poti v koprskem VK Nautilus.

Nič bolj obetavno ni tudi naslednje leto, ko argovce doleti neprijetna nesreča, saj v prometni nezgodi izgubijo skoraj vse čolne. Solidarnost tudi tokrat sorazmerno hitro zaceli rane, vendar je tekmovalna sezona za izolsko veslanje izgubljena. Zato v klubu posvetijo večjo skrb organizacijskem utrjevanju, kar je v takšnih (brez čolnov) krizah nedvomno tudi pomembno.

Po nesrečnem letu v klubu spet pridejo do novih ljudi v upravi kluba, do ene najmočnejših doslej, do novega pokrovitelja (OZ Galeb) in do prepotrebnih čolnov, ki pa ne veliko pripomorejo k boljšim tekmovalnim dosežkom. Zagotovo je nekoliko bolj razveseljivo dejstvo, da, da so Izolani močno opazni na uvrstitve na tradicionalnem 6-boju reprezentanc, na katerem osvojijo štiri prva mesta, a kaj ko se iz DP vrnejo brez zlate medalje. Tako se morajo tolažiti, s sicer ne toliko opaznimi, a vendarle še z nekaterimi uspešnimi nastopi na domači in zagrebški regati.

Leta devedeset si obalno veslanje obeta napredek, ker v Piranu obnovijo veslaško dejavnost, na čelo VZS pa pride predstavnik VK Nautilus Slobodan Radujko. Toda vse to ne veliko pomaga, ko vemo, da vidnejših tekmovalnih uspehov ni ravno veliko, tu pa gre vse eno omeniti edini državni naslov, ki ga osvoji Erik Tulv enojcu za m-ce. Ali bo Argo prišel do boljših uspehov, je težko reči, saj brezuspešno išče poklicnega trenerja. Vlogo »tehnika« prevzame starosta izolskega veslanja Miran Blažina, toda hudo je ko klub zapusti 8 najperspektivnejših veslačev.

Leto 1991, leto zaostrenih političnih razmer, ki posredno vplivajo tudi na udeležbo na regatah (izolska n.pr. mine brez udeležbe tujcev) in uradnih prvenstvih. Z odcepitvijo SLO od YU pride tudi do »razporoke« dosedanjih DP, slovenska republiška prvenstva pa zdaj prerastejo v DP. Zato je treba poslej dosežke meriti z drugačnimi merili, toliko bolj ker vemo, kakšna je bila dosedanja vrednost YU veslanja v primerjavi s slovenskim. Ta preskok je opazen tudi pri letošnjem iztržku Arga na slovenskem (državnem) prvenstvu, ko zmagajo v petih nastopih. Sicer pa to leto najbolj spet opozori nase E. Tul.

Sedemnajstletni Erik se v novi tekmovalni sezoni dokoplje do prepričljivega zmagovalca in naslova svetovnega prvaka v enojcu za mladince. S tem podvigom iz Montreala se je Tul pridružil skupini izolskih veslačev, ki so s svojimi uspehi ponesli ime mesta Izole v širni svet.Tekmovalno leto je tudi sicer dokaj bogato z uspehi, saj se argovci vrnejo z ‘državnega’ prvenstva s tremi zmagami, z več uspešnimi nastopi na drugih tekmovanjih. Poleg Tula sta v tekmovalnih vrstah najbolj izstopajoča Igor Božeglav in Iztok Butinar. Letos je za športnika leta Primorske izbran Erik Tul.

Tul nadaljuje uspešno kariero tudi v letu 1993, ko zabeleži vrsto zmag, se vrne s SI s 6. mestom in »le« 3. mestom in bronasto kolajno, osvojeno na MSP na Norveškem. Preostali klubski sotekmovalci in sotekmovalke ne sledijo Erikovim uspehom, čeprav osvojijo več kot 20 zmag na raznih regatah v domovini in tudi v tujini.

še manj tekmovalno uspešno, v celoti gledano, je naslednje leto, v katerem pa pride do razprtij v upravi kluba, potem ko pride do »spopada« med starimi in novimi silami. E. Tul se takšne razmere veliko ne zmeni, pridno trenira in uspešno nastopa. Spet poseže po svetovnem bronu na SP v Parizu, letos v konkurenci članov do 23 let, poleg nekaterih drugih zmag osvoji še dva naslova DP (enega skupaj z Butinarjem), zato je prišlo srebrno priznanje, ki ga dobi Erik od VZS, na pravi naslov. Priznanje osrednje veslaške zveze prejme tudi Erikov trener Vlado Krulčič.

E. Tul ponovi montrealski uspeh iz leta 1992 tudi v letu 1995 , saj se vrne s SP članov do 23 let iz Groningena še z enim naslovom svetovnega šampiona. To je edini vidnejši uspeh Izolanov v tem letu. Erik na DP ne nastopi, ker je poškodovan, na njem pa zmaga 2xx za mladince. Nekateri klubski sotekmovalci, ki nastopajo v reprezentančnih čolnih ne razočarajo, a tudi vidnejšega uspeha ne dosežejo.

zg1995Huda, najhujša preizkušnja za veslanje v Izoli

Leta 1996 se nad izolsko veslanje zgrinjajo črni, neobetavni oblaki. Pride do nesoglasij v klubski upravi, do samopašništva, lobiranja, razprtij, do časopisnega pranja »umazanega perila«, lobiranja, nesoglasij s trenerjem I. Božeglavom; skratka do razmer, ki napovedujejo črno prihodnost. Vse to na srečo ne vpliva tudi na tekmovalne nastope, saj so sorazmerno kar uspešni. Kakšnim trem desetinam zmag na raznih regatah je opazna zmaga Valčiča v m. enojcu na DP, še bolj 2. mesto Božeglava na SP med veterani, 3. mesto E. Tula (skupaj s špikom) na regati v Luzernu, na kateri si udarita pečat v vizo za nastop na OI v Atlanti, na katerih osvojita skupno 14. mesto. To je seveda manj od pričakovanj, vendar treba dodati, da sta najmlajša med tokratnimi nastopajočimi veslači, olimpijci.

Tudi v letu 1997 »vojni« v Argu ni videti konca. Trenerji, vodstvo kluba, zakulisne osebnosti, veslači in njihovo starši so na »bojni črti.« Primer VK Argo je nerazvozljiv vozel pred svetniki izolskega občinskega sveta. Nekateri predlagajo celo ukinitev kluba, kajti, kot nekateri pravijo, se za vsem tem skriva bojevanje za lastninjenje. Tako pride do izredne skupščine »uporniškega dela« članov kluba, ki izvoli novo vodstvo, za predsednika pa Bogdana Gustinčiča. Na rednem občnem zboru se legalno klubsko vodstvo umakne.

V tej nerazjasnjeni zmedi pride tudi do ustanovitve, novega veslaškega kluba, VK Izola. V VK Nautilus pa (začasno) prestopita tudi najbolj udarni imeni izolskega veslanja-E. Tul in njegov trener V. Krulčič. Z vsem naštetim, kaže, da je »vojna« za oblast končana. žrtve so velike, posledice najbrž še sledijo.

V takšnih razmerah so tekmovalni dosežki komaj opazni in tudi manj pomembni, vendar ne gre tu zanemariti srebrne kolajne, ki jo spet osvoji-nihče drugi kot-Erik na SP v Milanu. Kolajna je prišla v Izolo, največ po zaslugi Tula. Kdo in koliko zaslug ima še kdo zraven, je v takšni »veslaški zmedi« težko oceniti. Lahko pa smelo zapišemo, da izolsko veslanje.

Spričo novo nastalih razmer je veslaški šport v Izoli razpolovljen na dva kluba. Staremu, VK Argo, ostajajo nezaceljene rane, malo nastopov in še manj uspehov. Ob takšni tekmovalni ‘suši’ močno izstopa dosežek Argovega +2 (Igor žolgar, Boštjan Božič in krm. Sašo Klecin) na MSP (Nemčija), na katerem osvojijo odmevno 4. mesto. Za bronasto kolajno so le 79 stotink sekunde prepočasni. škoda! E. Tul nastopa v klubski navezi VK Izola-VK Nautilus in v kombinaciji z blejskim veslačem, vse to pa mu prinaša na pol zadovoljive uvrstitve.

Predzadnje leto stekajočega se stoletja, ko smo že mislili da se nevihtni oblaki nad VK Argom že preteklost, se tik pred koncem leta pokaže, da temu ni tako. »Neznanci« jim porušijo ograjo ob klubskem dvorišču, nagajajo jim tudi drugače in očitno je, da se k prejšnjemu »sovražniku« pridruži novi. Tako izven tekmovalnih stez, na nastopih pa je drugače, zdaj seveda v dveh izolskih VK. Tako VK Argo po dvoletnem presledku izpelje istrsko regato. še naprej ostaja rekordna po udeležbi, izgublja pa na kakovosti in prerašča v festival veslanja, v revijo merjenja moči mladih veslačev. Medtem ko se morajo izolski veslači zadovoljiti z močno povprečnimi tekmovalnimi dosežki, je v koprskem klubu veliko razlogov za veselje Argovci v ‘starejših’ kategorijah osvojijo dva naslova DP (Reharjeva in Božeglav) in zabeležijo nekaj zmag na manj pomembnih regatah. Omeniti treba tudi zamenjavo v trenerskih vrstah, saj namesto I. Božeglava postane glavni trener L. Kleva.

V sosednjem klubu, VK Izola, utrjujejo kadrovsko zasedbo, predvsem v vodstvu, čedalje bolj pa se uveljavljajo tudi veslači. E. Tul ne ponovi uspehov prejšnjih let, na DP pa njegovi klubski sotekmovalci v mladinskih in članskih konkurencah zmagajo na DP trikrat.

Ob sklepnem, prelomnim letom med tisočletjema kahko zapišemo, da obema izolskima VK ne cvetijo rož’ce. Vsakemu klubu gre po en naslov DP, veliko, veliko bolj opazna pa je uvrstitev xx4 čl. do 23 let na 5. mesto na SP v Kopenhagnu. V tem čolnu so veslali: I. žolgarT. GustinčičZ. JovičičB. Božič.

Sicer pa je pozornost usmerjena tudi in predvsem v nastope E. Tula, ki ‘po tihem’ računa na morebitni nastop na OI, vendar se njegova kvalifikacijska tekma v Luzernu konča neuspešno, prepočasen je le za sekundo. In tako je štiriletnega garanja konec. Erik kmalu napove slovo od tekmovalne kariere in to se žal tudi uresniči. škoda za izvrstnega športnika in velika škoda za izolsko veslanje, ne glede v kateri klubski pripadnosti, torej v celoti

Preden sklenemo sprehod skozi zgodovino veslaškega športa v Izoli, še nekaj statističnih podatkov:

V 75 letih organiziranega veslanja, torej do konca leta 2000, so Izolani osvojili eno zlato kolajno na olimpijskih igrah, skupno tri kolajne (1-1-1) na SP, 4 zlate na EP, dve kolajni na BP, 64 prvih mest na DP YU in 173 zmag na republiških prvenstvih (vštevši s kasnejšimi DP SLO), na mednarodnih regatah pa so osvojili okrog 190 zlatih odličij.

Deset Izolanov je nastopilo na olimpijskih igrah, barve državnih reprezentanc je branilo 145 veslačev in veslačic, za republiško reprezentanco pa je nastopilo okrog 290 članov izolskega veslaškega kluba (tu sovšteti tudi nastopi VK Izola).

Iz tega športnega kolektiva sta bila v anketi Primorskih novic in Radia Koper izbrana za športnika leta Primorske en veslač in ena veslačica. Iz vrst argovcev so štirje prejeli Bloudkovo plaketo (VK Argo jo je prejel 1971.) in eno Bloudkovo nagrado, največje republiško priznanje, ki ga podeljujejo najboljšim športnikom in športnim delavcem v Sloveniji S tako uspešnim poslanstvom se lahko pohvali le redki športni klub v Sloveniji, morda tudi v Jugoslaviji. Hudomušneži sicer včasih pravijo, da je statistika »seštevek netočnih podatkov«. Da so naše zgornje navedbe zanesljivo točne, si ne upam trditi, lahko pa rečem, da so vsaj zelo blizu realnosti. Podobno velja tudi za število mladih, ki se je v Izoli ukvarjalo z veslanjem. Nekateri menijo, da si jih je doslej spopadalo z vesli, rekreativno in predvsem tekmovalno, prek 2.700.

Bodi tako ali drugače:

Za organiziranim veslanjem v Izoli je zdaj že veliko let. Več kot tri četrt stoletja raznih pretresov, stagnacij, uspehov, kriz, spominov. Predvsem spominov in spoznanj, da so veslači Izole ponesli ime svojega mesta skorajda na vse celine. častno so zastopali svojo domovino, obalo, mesto ribištva. Dostojno so potrjevali, da smo pomorski narod, narod predan športu. Bili in so ambasadorji Izole.

čas se odmika, življenje gre naprej tudi za športnike, klube in posameznike. Vemo, da še posebno športniki stremijo za čim boljšimi rezultati. V izolskem veslanju jih v preteklosti ni manjkalo, toda v zadnjih letih, pred prelomnim letom 2000/2001, se kolesje vrti počasi in drugače kot bi se moralo. Posebno in predvsem zato, ker je prihajalo do nezaželjenih in nepotrebnih razprtij, do razdelitve kluba in to v mestu, ki s težavo spravi skupaj članstvo le za enega. To v Izoli velja pri vseh športnih panogah, pri veslanju pa še najbolj. Gre namreč za garaško panogo, pri kateri ni prostora ne za lenuhe in ne za profesionalce.

Izola, januar 2001                                                   Just Ivanovič